»Ena teh, ki se prepoznavajo v Hemonovi zgodbi, je tudi Ivana Djilas, zato je predstava Knjiga mojih življenj tudi osebna izpoved režiserke, ki s pomočjo pisateljevih izseljenskih zgodb pripoveduje svojo.«
»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«
»Kot je v zgodbi zapisal Rushdie, si je Harun predstavljal očeta kot neke vrste žonglerja, ki vedno pove zgodbo do konca in nikoli ne naredi napake. Tako tudi igralci v tej predstavi žonglirajo z besedilom, petjem, gibanjem in lutkami.«
Kliknite povezavo za prikaz izjav v želenem obdobju